Sestre v savni

V intimnem, globoko empatičnem dokumentarnem prvencu Anne Hints in varnem mraku tradicionalne dimne savne ženske delijo svoje najgloblje skrivnosti in najbolj osebne izkušnje. Evropska filmska nagrada za najboljši dokumentarec.

»Ko sem bila stara 11 let, je umrl dedek. Z babico, teto in nečakinjo smo odšle v dimno savno. Tam nam je babica razkrila, da jo je dedek prevaral. Babica se je prepustila občutjema bolečine in jeze, ter se spravila z dedkom, da ga je naslednji dan lahko pokopala v miru.
Takrat sem spoznala, da savna ni namenjena zgolj očiščevanju telesa, temveč tudi duše.
Konkretna zamisel za film me je prešinila leta 2015, med obiskom budističnega samostana, ko sva se z mamo, s katero imava buren odnos, umaknili v samoto. Tam, v tišini, sem začutila, kako pomembno je deliti lastne izkušnje in kakšno moč ima govor. V varni mračnosti
dimne savne lahko privrejo na dan vsa čustva in nobena izkušnja ni preveč bridka ali neprijetna. Vsak glas ima pravico do izražanja.« (Anna Hints)

kritike
»V leseni savni ob jezeru sredi prelepega gozdička /…/ se med minevanjem letnih časov občasno zbere skupina žensk, da bi se skupaj potile, delile skrivnosti in zdravile druga drugo z vročino, pogovori in starodavnimi rituali savne. Gre za tako specifično prakso estonske etnične skupnosti Võru, da se uvršča na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine – kakor kubanski rum in turška kava /…/. To se zdi še kako primerno, saj je drobni, dimni, parni čudež tega filma prav v tem, da ustvari nekaj nesnovnega in liričnega iz povsem elementarnih sestavin: ognja, lesa, vode in obilice golih ženskih teles. /…/ Toda glavni vzrok, da je film nesnovno večji od vsote svojih delov, je občutek skupnosti, ki ga ustvari, za kar so zaslužne ženske same. Čeprav delijo z nami tako intimno osebne, včasih pretresljive zgodbe, jih ne spoznamo kot posameznic. Namesto tega njihovo pridušeno kramljanje kot v zboru izpoveduje izkušnjo sodobne ženskosti.«
– Jessica Kiang, Variety