Prekla

1945, Leningrad. Vojna je opustošila mesto, porušila hiše in prebivalcem pustila globoke rane, tako duševne kot telesne. Čeprav je eno najhujših obleganj v zgodovini končano, se bitka življenja in smrti nadaljuje. Ija, sestra v vojaški bolnišnici, in Maša, ki se je ravnokar vrnila z bojišča, skušata med razvalinami na novo zgraditi svoji življenji.

»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna vojna – tako kot mesto, v katerem živita. Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti normalno življenje.

Zanimajo me usode žensk, predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to vojna z največjim številom ženskih udeleženk. Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi po tistem, ko je občutila grozote vojne? Moj glavni navdih je bila knjiga Vojna nima ženskega obraza Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Knjiga mi je odprla povsem nov svet. Spoznal sem, kako malo sem vedel o vojni in o vlogi žensk v njej.  Posledice vojne čutimo v prostorih, kjer se zgodba odvija, v barvni paleti filma in – kar je najpomembnejše – v usodah naših junakinj. Pomembno se mi je zdelo, da posledice vojne pokažem na človeških obrazih, očeh in telesih, ne le na zapuščenih in uničenih zgradbah. Beseda prekla na prvi pogled opisuje telesne lastnosti in videz naše glavne junakinje Ije, ki je zelo visoka ženska. A mislim, da film bolj govori o okornosti, s katero liki izražajo čustva – nerodni so, po vojni se učijo znova živeti, in to je zanje zelo težko. [Navdihujejo me filmi] Pesti v žepu Marca Bellocchia, Moj prijatelj Ivan Lapšin Alexeja Germana, Letijo žerjavi Mihaila Kalatozova, Rosetta bratov Dardenne, Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda, Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, Rocco in njegovi bratje Luchina Viscontija in vsa dela Marcela Carnéja.«
– Kantemir Balagov

»Prekla je Balagova mojstrovina v pravem pomenu besede: delo, ki združi ves njegov neverjetni talent in umetniški čut ter mu zagotovi prostor v klubu starejših mojstrov, kakršna sta Andrej Zvjagincev in Ukrajinec Sergej Loznica. Prekla se zapiše naravnost v kanon velikih povojnih del: film je tako brezhiben in tako pustolovsko ekspanziven, da se človek vpraša, s čim ga lahko mladi režiser sploh nasledi. A pred seboj ima še veliko časa: odkrijte zgodaj režiserja, ki ga čaka še izjemna kariera.«
– Guy Lodge, Variety

»Zaradi režiserjevega inteligentnega pristopa, njegove ljubezni do transgresivnih ženskih likov (kakšen režiser igralk!) in predvsem formalne navdahnjenosti njegovega sveta (z vizionarsko uporabo barv) je film nepozabna izkušnja.«
– Vincent Thabourey, Positif

»Maloštevilni liki – obe ženski, Saša in izčrpani zdravnik, ki nadzoruje kliniko – utripajo z intenzivnostjo, vredno Dostojevskega. Kot v pisateljevih romanih je vsak prizor prignan do silovitega čustvenega vrhunca. Skrajno vznemirljiv film, ki te ne izpusti iz svojega prijema.«
– David Bordwell, Observations on Film Art

»Balagov izpolni obet sijajnega prvenca Bližina ter dokaže, da ni zgolj neobičajno zrel opazovalec čustvenih stanj in nesrečnih družin, pač pa tudi odličen režiser igralcev.«
– James Quandt, The Globe and Mail

»Številni stranski liki – vključno z vodjo bolnišnice, vojaškim zdravnikom Nikolajem Ivanovičem; Mašinim snubcem Sašo, sinom partijske funkcionarke; in ranjenim vojakom, paraliziranim od vratu navzdol  – bi lahko postali zanimivi glavni junaki v lastnih filmih. Režiserjev izjemni dar za vzdrževanje napetosti jih zaplete v mračno, razburljivo interakcijo z izvrstnima glavnima igralkama.«
– Vladan Petković, Cineuropa

»Prekla je strašansko mračen film, a narejen s takšno skrbjo, da se mu ne moreš upreti. Dogodki, tako mučni, da bi najraje pogledal stran, so ujeti v tako čudovite podobe, da ne moreš.«
– Jessica Kiang, Variety

»Kantemir Balagov skupaj s še mlajšo, petindvajsetletno direktorico fotografije Ksenijo Sereda, ustvari vizualno osupljiv svet, blizu tistemu v delih Lászla Nemesa (Zaton, Savlov sin).«
– Jean-Claude Raspiengeas, La Croix

»Gledalec bi moral o zapletu filma vedeti čim manj, saj bo spoznanje o narativni briljantnosti filma tako še bolj silovito: režiser korak za korakom spoji dva časa; korak za korakom pusti, da vojna in mir postaneta nerazdružljiva dvojčka.  Balagov je – paradoksno – ustvaril prelep film z imenitnim prepletom scenografije, luči, fotografije in zvoka, z odličnimi igralci tudi v najmanjših vlogah ter slutnjo tistega, kar je bilo v samem srcu Sovjetske zveze: neverjetna pripravljenost ljudi, da verjamejo v dobro in iz tega naredijo skupni cilj, pomembnejši od življenja posameznika.«
– Bert Rebhandl, Der Standard