Otroci Divjega zahoda

Mary in Tom sta irska sorojenca brez staršev, ki leta 1886 s čezoceanko prispeta v New York in se hitro znajdeta na divjem popotovanju na krovu transkontinentalnega »vlaka za sirote«, kjer spoznata izjemnega novega prijatelja, ki jima bo za vedno spremenil življenje. Na nevarni in novih odkritij polni pustolovščini, kjer jih naprej ženejo radovednost, prijateljstvo in timsko delo, naletijo na zvite zlobneže, presenetljive zaveznike, nepričakovane junake in nepredstavljive dogodivščine, za vsem tem pa se skriva zabavno in ganljivo iskanje novega doma.

MISLI REŽISERJA PEDRA SOLISA
Ko se je rodil moj sin Nicolas, sem imel neizogiben občutek, da se bo moje življenje za vedno spremenilo, in res se je. Vsakodnevna rutina celotne družine se je postavila na glavo. Nenadoma smo se morali soočiti z realnostjo otroka s hudo cerebralno paralizo, ki ne bo nikoli spregovoril, ki se bo komajda lahko premikal in bo krhkega zdravja.

A njegova sestra je kljub temu ves čas izumljala nove načine, kako se igrati z njim, in ga vključevala v svoje igre. Od tega, da mu je poslikala obraz in ga našemila, do tega, da mu je z vrvmi vlekla roke, da je lahko telovadil. To mu je bilo vedno v največjo spodbudo, v zameno pa je z nami govoril s svojimi očmi.

Ob opazovanju svojih otrok sem si zamislil kratko risanko o deklici, ki se brez predsodkov zbliža z dečkom s cerebralno paralizo. Čeprav se to zdi vse prej kot odlična zgodba, se je risanka Cuerdas (Vrvice) kot največkrat nagrajeni kratki film v zgodovini vpisala celo v Guinnessovo knjigo rekordov.

Tako sem spoznal, da takšne zgodbe ne samo lahko pripovedujemo, ampak jih moramo pripovedovati. Vključujoče zgodbe, v katerih premagujemo predsodke, ne da bi se odpovedali pustolovščinam, nam dajo misliti in iz nas naredijo boljše ljudi. Vse to smo združili v film Otroci Divjega zahoda.

V tej pustolovščini smo se osredotočili na pionirska leta ameriškega divjega zahoda, čas, poln predsodkov, v katerem so se v edinstvenem zgodovinskem trenutku mešale številne kulture. Čas, ko je bila eden od glavnih likov tudi narava.

A pri filmu so prav tako kot zgodba, ki jo želimo povedati, pomembni tudi ljudje, ki nas spremljajo na poti do nje.

Srečo imam, da sodelujem z odličnimi strokovnjaki. Skupaj ustvarjamo že dvajset let in v tem času so mi stali ob strani v radostih in tegobah. Ob meni so bili, ko se je pred dvajsetimi leti rodil moj sin, in me tolažili, ko je pred tremi leti preminil.

MISLI PRODUCENTA JORDIJA GASULLA

Nekatere zgodbe izvirajo iz tebe, druge pa najdeš. Otroke Divjega zahoda sem našel. To sem vedel takoj, ko mi je Pedro Solis predstavil zgodbo kratke risanke Cuerdas (Vrvice). Spomnim se, da sem mu rekel, da si ta čudovita in čustvena pripoved zasluži oskarja. Žal zanj ni bila nominirana, je pa pozneje postala največkrat nagrajeni kratki film v zgodovini kinematografije.

Izvirna zgodba se je odvijala v sirotišnici v 80-ih ali 90-ih letih 20. stoletja, torej ne tako dolgo nazaj. Ko smo se jo odločili prenesti na velika platna, smo želeli ohraniti zgodbo o sirotah, a smo videli, da ji manjka pustolovščin epskih razsežnosti, predvsem pa dramatičnega dogajanja, ki bi Mary, Toma in Nicka popeljalo tako na miselno kot dejansko popotovanje.

Ker je vzdušje odvisno od dogajanja, smo razmišljali o različnih časovnih obdobjih in s tem o različnih svetovih. Kaj, če bi se zgodba odvijala v prihodnosti, sredi vesoljske pustolovščine? Ali pa bi ostala v sedanjosti, a bi jo prestavili v čudovit in oddaljen kraj, kakršna je na primer Avstralija? Prav takrat nam je eden od sodelavcev prinesel fotografije čudovite knjige, ki pripoveduje o resničnem dogodku: na tisoče sirot je iz New Yorka potovalo na zahod, da bi našli novo družino in nov dom.

Glede odločitve, da bi film postavili na ameriški divji zahod, smo bili razdvojeni. Po eni strani smo vsi odraščali s klasičnimi vesterni, še vedno vemo, kdo je John Wayne, po drugi strani pa se danes zdi, da je ta žanr v zatonu, saj so bili zadnji dobri filmi, na primer Pleše z volkovi in Neoproščeno, posneti že pred desetletji.

Veseli smo bili, da smo lahko pustolovščino umestili v resničen, a hkrati generičen svet, pri čemer smo lahko še vedno prispevali nekaj novega. Tradicionalni divji zahod je bil vedno zelo »arizonski«, vse se je odvijalo v ravnicah doline Monument Valley ter puščavah Mojave in Sonora. Ker smo si želeli slediti resnični zgodbi in ponovno obuditi mit o divjem zahodu, smo se odpravili na sever, onkraj prerije, v gozdove Wyominga, mimo gejzirjev Yellowstona in po sledeh prvih železniških tirov, ki so prečkali ZDA.

Tako smo dobili bujen, zelen in večbarven svet, ki je bližje barvitosti Gospodarja prstanov kot puščavam risanke Rango. Skoraj čaroben svet, ki pa je vendarle zasidran v resničnosti, v katerem lahko naši junaki doživijo epsko pustolovščino in hkrati odrastejo ter najdejo same sebe. Film Otroci divjega zahoda v bistvu pripoveduje o lovu na zaklad, le da ta ni materialen, pač pa je pripadnost družini in občutek vključenosti, čeprav si drugačen.

ZANIMIVOSTI
-> scenarist in producent Jordi Gasull je pot, po kateri potujejo glavni junaki, prevozil z avtom. Med drugim ga je vodila tudi skozi rojstna kraja Johna Wayna in Walta Disneyja

-> Mary in Tom v New York pripotujeta 28. oktobra 1886, na dan svečanega odkritja Kipa svobode

-> v risanki so se skušali čim bolj približati resnični podobi plemena Šajenov ob koncu 19. stoletja

-> ustvarjalci so skušali najti model vlaka, ki najbolj ustreza obdobju in resničnim železniškim progam s konca 19. stoletja

-> lik sprevodnika Walkerja je navdihnila fotografija pravega sprevodnika iz 19. stoletja

-> animiran film so ustvarjali tri leta, sodelovalo pa je več kot 200 ljudi

-> vloge Šajenov so odigrali resnični Šajeni, pri snemanju šajenske glasbe pa so sodelovali šajenski glasbeniki

-> Nick temelji na Nicolasu Solisu, sinu Pedra Solisa. Pri animaciji so se zgledovali po fotografijah resničnega Nica

-> maltežan Iskrica je replika pravega psa družine Solis

-> za računalniško generiranje filma je bilo potrebnih 972.000 ur dela. Film je bil v celoti izdelan na daljavo