Nevidno življenje Evridike

Rio de Janeiro, piše se leto 1950. Sestri Eurídice in Guida živita s konservativnimi starši in sanjata o drugačnem življenju: Eurídice bi rada postala pianistka, Guida pa išče veliko ljubezen. Ko Guida zanosi, oče v navalu jeze med sestrama prekine vse stike. To je začetek dolge ločitve žensk, ki nikoli ne izgubita upanja, da se bosta spet našli.

Film, ki se je kot brazilski predstavnik potegoval za nominacijo za oskarja, je osvojil glavno nagrado v sekciji Posebni pogled na zadnjem festivalu v Cannesu.

»Začelo se je s čisto osebno izkušnjo. Leta 2015 je umrla moja mama. Stara je bila petinosemdeset let. Bila je samska mati in v življenju ji ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da so bile njena zgodba in zgodbe številnih predstavnic njene generacije premalokrat povedane: te ženske so bile nekako nevidne. /…/ Kako je bilo živeti v času, ko se nisi mogel ločiti, seksualna revolucija se še ni zgodila in kontracepcijskih tablet ni bilo? Povojno obdobje v Braziliji so zaznamovale zelo stroge, konservativne družinske vrednote. /…/ Od nekdaj sem hotel posneti melodramo, ampak takšno, ki bi bila relevantna za naš čas. Zamislil sem si film, ki bi bil ganljiv in prekipevajoč kot opera, poln nasičenih, fluorescentnih barv – film, ki bi bil večji od življenja. Žanrski film, ki pa bi bil hkrati zelo oseben. Posneti sem hotel tropsko melodramo.«
– Karim Aïnouz