Ne puščaj sledi

Resnični primer policijskega nasilja iz časa komunistične Poljske postane snov za mračno, napeto dramo, navdihnjeno s političnimi trilerji novega Hollywooda.

zgodba
Poljska leta 1983. Državo pretrese primer Grzegorza Przemyka, srednješolca, ki ga do smrti pretepejo miličniki. Njegov prijatelj Jurek, edina priča dogodka, čez noč postane državni sovražnik številka ena.

iz prve roke
»Film je nekakšno ogledalo, ki lahko prodre globoko v dušo. Tako glavnega junaka kot gledalca. Vsakdo v ogledalu vidi nekaj drugega in v tem je lepota filma. To je svoboda, ki jo vsi potrebujemo.
Ko so policisti 12. maja 1983 od Grzegorza Przemyka zahtevali osebno izkaznico, je mislil na svojo svobodo: vedel je, da mu izkaznice ni treba pokazati, saj je bilo vojno stanje takrat odpravljeno. In je ni.
Nihče ne ve, kdo mu je zadal zadnji, usodni udarec. To je scenarij, vreden Kafke, podoben številnim sodobnim primerom. Zgodba je prišla na dan le zato, ker je bil prisoten očividec.
Film mi je dal priložnost, da sem se seznanil z različnimi pogledi na komunistični režim na Poljskem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za resnično večplastno ogledalo – in truditi se moramo, da ga ne razbijemo. Le če se spominjamo, lahko ohranimo upanje, da se takšne stvari ne bodo več dogajale.
V poljski kinematografiji je veliko primerov hagiografskih zgodovinskih filmov. To mi ni preveč všeč, saj cilj filma ne bi smel biti postavljanje spomenika nekemu človeku, pač pa raziskovanje zgodbe ter iskanje dvoumnosti in univerzalnih tem, ki nimajo na primer nič opraviti z Varšavo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Film Ne puščaj sledi pripoveduje o represivnem sistemu, ki je navsezadnje še vedno močan v številnih državah. Zato lahko zgodbo izpred skoraj štiridesetih let razumemo tudi zdaj, ne glede na to, koliko časa je minilo.
Navdih sem črpal pri filmih ‘novega Hollywooda’. V mislih sem imel Coppolovo Prisluškovanje (The Conversation), Pollackove Tri Kondorjeve dneve (Three Days of the Condor) in druge ameriške filme iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.  Ob prikazovanju nesposobnosti državnih institucij pa sem se navdihoval tudi pri filmu Preberi in zažgi (Burn After Reading) bratov Coen.«
– Jan P. Matuszyński

kritike
»Da bi uživali v filmu, nam ni treba poznati akterjev; nikoli se ne spremeni v zgodovinsko lekcijo. V najboljših trenutkih se v njem razplamti bes, ki v spomin prikliče Z Coste Gavrasa, še en krik jeze in srdit potop v mračno zgodovino neke dežele. Podobno kot Gillo Pontecorvo v Alžirski bitki (La battaglia di Algeri) tudi Matuszyński ohranja zorni kot nad dogajanjem, njegova odločenost, da ne izpusti nobene podrobnosti, pa je občudovanja vredna.  V zgodbi, ki daje prednost pogovorom pred akcijo, dolgi posnetki iz roke  navdajo dogajanje z vročičnim vznemirjenjem, medtem ko 16-milimetrska paleta skupaj s pikolovsko scenografijo  daje poljskemu kraju iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja verodostojnost in živost. Čeprav je film vezan na časovno in geografsko specifično tragedijo, je zanos, s katerim prekipeva, univerzalen, njegov poziv k pravičnosti pa vedno aktualen. Prepričan sem, da nisem bil edini, ki je ob zaključni špici mislil na Georgea Floyda.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Čeprav je drugi celovečerec Jana P. Matuszyńskega umeščen na Poljsko v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je namenoma skop z zgodovinskim kontekstom in namesto tega poudarja univerzalnost svojih tem: državno nasilje, prikrivanje, neusmiljeno iskanje grešnih kozlov in usodne družinske dileme. Matuszyński kljub relativni neizkušenosti spretno izpelje obsežnejše prizore in mojstrsko obvlada mehaniko suspenza: zaplet z Jurekom Popielom je kot iz Hitchcockovega scenarija o ‘napačnem človeku’. Strastna, tragično aktualna politična drama.«
– Michael Brooke, Sight & Sound

»Matuszyński se v zelo osebnem slogu približuje Loachevima filmoma Pikapolonica (Ladybird Ladybird) in Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake), v katerih se liki soočajo s kafkovskim in represivnim državnim sistemom.«
– Michaël Mélinard, L’Humanité