Najbolj grozen človek na svetu

festivali, nagrade Cannes (nagrada za najboljšo igralko); Karlovi Vari; Toronto; Busan; London; Viennale; Liffe; Filmski festival bratov Manaki (srebrna kamera 300); norveški kandidat za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec

Iz Liffa v KCK / norveški kandidat za mednarodnega oskarja

zgodba

Julie bo kmalu dopolnila trideset let, njeno življenje pa je ena sama eksistencialna zmešnjava. Zapravila je že kar nekaj svojih talentov, njen starejši fant Aksel, uspešen stripar, pa vse bolj pritiska nanjo, da se ustalita. Neke noči se med tavanjem po mestu znajde na zabavi, kjer spozna mladega in simpatičnega Eivinda ...

Portret mladenke v dvanajstih poglavjih, s prologom in epilogom – film Joachima Trierja (Oslo, 31. avgusta) je očarljiva, igriva in duhovita drama o ljubezni v našem času ter o tem, kako lahko imaš v življenju vse, a se še vedno počutiš kot največja zguba na svetu. Nagrada za najboljšo igralko v Cannesu.

iz prve roke

»Že dolgo sem si želel posneti film o ljubezni. Takšen, ki bi bil nekoliko globlji od običajnih filmskih romanc, kjer je vse tako preprosto, zgodbe tako jasne, čustva pa tako čudovito nedvoumna. Film, ki bi resno spregovoril o tem, kako težko je, če spoznaš nekoga ravno v trenutku, ko se trudiš razumeti lastno življenje; o tem, kako neodločen in negotov lahko postane tudi najbolj razumen in samozavesten človek, ko se zaljubi; in kako zapleteno je, celo za romantika, ko dejansko dobi tisto, o čemer je sanjal.«

- Joachim Trier

portret avtorja

Joachim Trier (Kopenhagen, 1974) je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in s super osmičko začel snemati že pri petih letih. Njegov prvenec Repriza (Reprise, 2006), prvi del trilogije o Oslu, je bil nagrajen z amando (norveškim oskarjem) za najboljši film ter izbran kot norveški kandidat za oskarja. Trilogijo je nadaljeval s celovečercem Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. august, 2011), ki je bil prikazan v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu in prejel nominacijo za cezarja za najboljši tujejezični film, predvajali pa smo ga tudi na rednem sporedu Kinodvora. V glavni tekmovalni program festivala v Cannesu se je prvič uvrstil z družinsko dramo Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, 2015), svojim prvim filmom v angleškem jeziku. Sledila je nadnaravna grozljivka Thelma, ki smo si jo lahko leta 2018 ogledali tudi v Kinodvoru. Najbolj grozen človek na svetu, zaključni del trilogije o norveški prestolnici, je Trierjev peti celovečerec.

kritike

»Takojšnja klasika. /.../ Eden najboljših filmov v Cannesu. /.../ Če bi mi na začetku festivala kdo rekel, da je Trierjev novi film nežna, čudovito sveža komedija o razmerjih, s pridihom Nore Ephron in Davida Nichollsa, ter da bom ob gledanju požiral solze, skrivaj pogledujoč levo in desno, da bi se prepričal, ali me ni kdo videl smrkati ... no, ne bi mu verjel. A zgodilo se je prav to. Trier se je lotil enega najtežjih žanrov, romantične drame, ga združil s še eno zelo zahtevno zvrstjo, zgodbo o odraščanju, ter ustvaril nekaj neskončno prisrčnega in očarljivega. /.../ Nastop Renate Reinsve je preprosto sijajen. Zvezda je rojena!«

- Peter Bradshaw, The Guardian

»Joachim Trier v filmu Najbolj grozen človek na svetu /.../ postreže z najboljšim od francoskega novega vala: s tisto svežino, tistim glasom v offu, tistimi pomenljivimi detajli, tistim načinom prikazovanja mesta v vseh njegovih vidikih. /.../ V središču filma /.../ je svobodna, privlačna in neodločna mladenka – ženski Antoine Doinel. /.../ Zanjo je dvanajst poglavij premalo. Potrebuje jih dvajset, petdeset, sto. Preprosto zaljubimo se vanjo. Radi bi jo imeli samo zase. Ampak žal jo bo odkrilo na tisoče gledalcev – kakšna krivica!«

- Eric Neuhoff, Le Figaro

»Ta melanholična romantična komedija se med zvestim sledenjem svoji muhasti junakinji skozi dobro, slabo in (večinoma) nekaj vmes postopoma prelevi v nekaj čudovitega in modrega: nežen hvalospev nemiru in neodločnosti; temu, da življenje lahko počaka, ne glede na vse. Pronicljivo napisan, domiselno zrežiran in čudovito odigran – ta široko dostopni arthouse biser si zasluži postati filmski mejnik za številne milenijce, podobne Julie. /…/ Trier morda najbolj neposredno spregovori prek Aksla: ‘Odraščal sem v času, ko se je kultura prenašala preko predmetov, in mi smo lahko med njimi živeli.’ Najbolj grozen človek na svetu ne premleva starih debat o nevarnostih življenja na spletu, hrepeni pa po preprostih, otipljivih užitkih: toplini dotika, spontanem človeškem stiku in razkošju tišine.«

- Guy Lodge, Variety

»Vsak film, ki zna vprašanja o smrti združiti s smešnimi, živimi prizori seksa, družabnih nerodnosti, kariernih napak in neobvezne zabave, je dragocen.«

- Dave Calhoun, Time Out

»Odličen primer, kako v obrabljeni žanr romantične komedije vrniti zabavo, tehtnost in celo malce seksa.«

- Pat Brown, Slant Magazine

»/.../ filmski ekvivalent grenko-sladki ljubezenski pesmi, ki je poleg vsega strašansko prijetna za uho. /.../ Trierju je uspelo ujeti občutek, kako je živeti v letu 2021, ne da bi se pri tem opiral na tipične in pogosto toge označevalce sodobnosti. To je film, ki ga bodo ljudje čez petdeset let morda gledali tako, kot mi gledamo filme iz šestdesetih – Trierju uspe v 21. stoletje vdahniti samozavedajočo se ‘kulskost’, pri čemer nas skoraj kljubovalno poziva, naj cenimo trenutek, v katerem živimo.«

- Susannah Gruder, Reverse Shot

»Trier ima edinstveno sposobnost, da ujame nove možnosti mladosti z vso vrtoglavo evforijo, ki sodi zraven. Spontani obisk potencialnega novega ljubimca je najbolj romantičen in čaroben prizor, kar jih boste letos videli. Vendar pa se režiser ves čas zaveda, kako minljivo je to stanje duha – in zraven poskrbi, da se tega zavemo tudi mi. Julie je Trierjeva najzanimivejša protagonistka zaradi svojega eksistencialnega zavračanja, da bi preprosto sprejela okoliščine, v katerih se znajde. Njena neomajna neodvisnost kaže na duhovno nasledstvo Jeanne Moreau iz časov Julesa in Jima, hkrati pa je povsem edinstvena. Prav Juliejino nenehno iskanje same sebe je tisto, zaradi česar je lik tako nepozaben.«

- Mednarodni filmski festival v Torontu

igrajo Renate Reinsve, Anders Danielsen Lie, Herbert Nordrum