Lunana: jak v razredu

Zgodba, posneta v najodročnejši šoli na svetu, nas uči, da bomo srečo morda našli tam, kjer jo najmanj pričakujemo. Film je osvojil številne nagrade občinstva in se kot prvi butanski celovečerec uvrstil med nominirance za oskarja.

zgodba
Mladi učitelj sanja, da bi zapustil Butan ter v Avstraliji uspel kot pevec. Toda načrte mu prekriža vest, da bo moral zadnje leto pripravništva opraviti na osnovni šoli v odmaknjeni himalajski vasi. Po naporni osemdnevni hoji, kolikor traja pot do tja, se znajde v kraju po imenu Lunana, kjer nimajo ne elektrike ne učbenikov ne šolske table …

iz prve roke
»Butan, dežela ‘bruto družbene sreče’, naj bi bil najsrečnejša država na svetu. Toda kaj v resnici pomeni biti srečen? In ali so Butanci res tako srečni? Ironično je, da mnogi od njih državo zapustijo ter se svojo različico sreče odpravijo iskat v bleščeča sodobna mesta na zahodu.
S filmom Lunana: jak v razredu sem želel povedati zgodbo, v kateri mladi protagonist Ugyen spozna, da je tisto, kar tako mrzlično iščemo v zunanjem materialnem svetu, pravzaprav v nas samih, in da sreča v resnici ni cilj, temveč pot. 
Film je bil posnet v najbolj odročni šoli na svetu, v vasi Lunana. Naselje leži ob himalajskih ledenikih in do njega je mogoče priti le z osemdnevno hojo čez nekatere najvišje gore sveta. V Lunani živi samo 56 ljudi, od katerih večina še nikoli ni videla sveta zunaj svoje vasi.
Beseda Lunana v dobesednem prevodu pomeni temna dolina; dolina, ki je tako odmaknjena, da je svetloba sploh ne doseže. Vas je tako izolirana, da še danes nima elektrike in povezave z mobilnim omrežjem. 
Čeprav je bilo snemanje filma v Lunani izjemno zahtevno, sem ga hotel posneti prav tam, saj me je navdihovala čistost dežele in ljudi. Želel sem tudi, da bi to izjemno popotovanje doživeli vsi, ki so sodelovali pri produkciji, in da bi lahko pristnost izkušnje tako prenesli v film.
Glavni temi zgodbe sta iskanje sreče in občutek pripadnosti, ki sta univerzalna in se lahko z njima vsakdo poistoveti, ne glede na kulturo in ozadje. Vendar sem omenjeni temi želel raziskati  prek okolja in ljudi, ki so zelo drugačni ne le od preostalega sveta, temveč tudi od Butana samega. Želel sem pokazati, da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki.«
– Pawo Choyning Dorji

kritike
»Kakšen dih svežega zraka![Film] ujame občutek nedolžnosti. Dragocen, zelo preprost, vendar izjemno ganljiv film.«
– Ang Lee

»Mali biser humanizma.«
– Jean-Loup Bourget, Positif

»Kot topla juha na mrzel zimski dan  Lunana: jak v razredu je aktualna zgodba za gledalce, utrujene od pandemije; ti bodo po vsej verjetnosti pozdravili film, ki raziskuje hrepenenje po pristnejšem, bolj smisla polnem življenju.«
– Allan Hunter, Screen Daily

»Film, ki ponuja čudovite panorame v oblake zavitih vrhov, neskončnih pašnikov in skromnih bivališč, je idealna razglednica za vse, ki sanjajo o miru in preprostem življenju.«
– Marius Chapuis, Libération

»Stara zgodba o učitelju iz mesta, ki ga pošljejo v šolo v odročnem kraju, je v čudoviti butanski komični drami Lunana: jak v razredu dobila svež premaz.  Scenarij najde idealno ravnovesje med nežnim humorjem in navdihujočo, upanja polno dramo. Zabavne situacije so natančno odmerjene, sporočila o iskanju sreče in cenjenju ljudi, živali in krajev okoli sebe pa nikoli ne zvenijo pridigarsko ali didaktično. Pawo Choyning Dorji je s pomočjo čudovitih posnetkov vrhunskega snemalca Jigmeja Tenzinga ustvaril neverjetno očarljiv, zabaven in spodbuden film.«
– Richard Kuipers, Variety

»Debitant Pawo Choyning Dorji nas spomni, kako lahko film gledalca poveže s tistim, kar je v življenju najbolj pomembno. Z nami deli specifično zgodbo iz dela sveta, ki ga večina od nas ne bo nikoli doživela, hkrati pa se osredotoči na univerzalna vprašanja srca.«
– Ronda Racha Penrice, The Wrap

»Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino. Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyninga Dorjia, da so upi in sanje ki povezujejo, človeštvo celo v tako edinstvenem svetu enaki. In prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremenil vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija

»V času, ko vsi povsod ugotavljajo, da je učiteljski poklic necenjen, je lepo videti film, ki ga ne le ceni, temveč slavi, še lepše pa je videti ljudi, ki ga brezmejno cenijo in slavijo – in ki se učitelja brezmejno razveselijo. Vsi – prebivalcev Lunane je 56! – komaj čakajo, da se pouk začne. In ko se začne pouk, se začne prihodnost. Učitelja imajo za nekoga, ki se »dotika prihodnosti«. Dogajati se začnejo najpomembnejše stvari na svetu. Lunančani izgledajo kot najsrečnejši ljudje na svetu. V učilnico prinesejo le svojo srečo, da se lahko učijo – Ugyen pa prinese le svojo srečo, da lahko uči. Brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije, brez cinizma, brez igric. Najzakotnejšo šolo na svetu prelevi v ultimativno šolo življenja. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina