Govori z mano

KRATKA VSEBINA

Ko skupina prijateljev odkrije, kako priklicati duhove s pomočjo balzamirane roke, so navdušeni nad novo zabavo, dokler eden od njih ne gre predaleč in odpre vrat v svet duhov. Potem so se prisiljeni odločiti, komu naj zaupajo – mrtvim ali živim.

Podrobna vsebina

17-letna Mia je sama na dan obletnice smrti svoje mame. Ker ima dovolj očetovega samopomilovanja, se odpravi k svoji najboljši prijateljici Jade. Želi si, da bi lahko živela z njeno družino, mamo Sue, ki jo vedno podpira, in zabavnim mlajšim bratom Rileyjem.

Ko v šoli postane viralen posnetek na Snapchatu o obsedenosti z duhovi, Mia vidi priložnost, da bi spet dobila Jadino pozornost. Jade ima te dni oči samo za Daniela, Mijinega prvega fanta, ko sta bila še otroka. Jade in Daniel sta skeptična, a ju prepriča, da gresta z njo na naslednje klicanje duhov. Ko pa njihovi prijatelji dobijo balzamirano roko, ki naj bi pripadala vidcu, in z njeno pomočjo postanejo za nekaj časa obsedeni z duhovi, odkrijejo svojo novo drogo. Edini pogoj je, da moraš duha izgnati v 90 sekundah, sicer bo hotel ostati. Ko je Mia na vrsti, da prikliče duhove, nadzor nad njenim telesom takoj prevzame jezikavo bitje. Mia je popolnoma navdušena, ker se že dolgo ni počutila tako živo, in ne more več odnehati.

13-letni Riley spremlja Jade in Mio na naslednjo zabavo obsedenosti z duhovi in po prepiru z Jade prepriča Mio, da mu dovoli sodelovati. Vanj se naseli duh, ki trdi, da je Mijina mama, in Mia, ki se obupano želi povezati z njo, prekorači mejo 90 sekund. Zlobni duh napade Rileyja od znotraj in ga hudo poškoduje, zaradi česar pristane v komi.

Rileyja odpeljejo v bolnišnico, kjer popolnoma šokirani najstniki vztrajajo, da mu niso dali drog. Jadina družina za vse krivi Mio in jo začne zavračati, medtem ko Riley neodziven leži v bolnišnici in ne more govoriti. Mio, ki je prav tako prekoračila mejo 90 sekund, vedno pogosteje obiskujejo nadnaravni duhovi, ki lahko srhljivo natančno oponašajo ljudi, tudi njeno mamo. Ostali so in hočejo Rileyja.

Najstniki skušajo najti fanta, ki jim je dal roko, in odkrijejo, da je pred nekaj meseci naredil samomor. Njegov brat verjame, da so ga duhovi prisilili v smrt, da bi za vedno ostal z njimi. Mia in Jade se bojita, da bodo ubili Rileyja, zato se pritihotapita v bolnišnico, da bi duhove izgnali iz njega. Ampak izgon ne uspe in Riley ostane v komi, Mia pa v svetu duhov vidi, kakšno agonijo preživlja.

Mia zaradi stalnih srhljivih videnj in zlobnih paranormalnih bitij vedno teže ohranja razum, ampak ne more nehati uporabljati roke. Duh, ki se izdaja za njeno mamo, Mio prosi, naj Rileyja odreši muk. Napade jo še en duh, ki se izdaja za njenega očeta. Medtem ko se brani, svojega pravega očeta tragično zamenja za duha in ga zabode v vrat.

Mia je odločena Rileyja odrešiti muk in Jade zmami stran od bolnišnice, češ da ima nov načrt, namesto tega pa ugrabi paraliziranega Rileyja, ga posadi na invalidski voziček in odpelje iz bolnišnice na avtocesto. Ravno ko ga hoče poriniti pred avtomobile, pride Jade in Mio zbije mimovozeči avto.

Mia je spet v bolnišnici, kjer je Riley čudežno okreval, z njim pa sta Sue in Jade. Nihče pa ne vidi ali sliši Mie. Vleče jo k čudni svetlobi in sliši glasove, ki ji pravijo, naj govori z njimi. Ko zgrabi iztegnjeno roko, ugotovi, da so se stvari obrnile in je vstopila v svet duhov.

Roka in obsedenost z duhovi

Vodja vizualnih učinkov in postprodukcije Marty Pepper je pojasnil: »Cilj režiserjev je bil, da je vse videti kar najbolj resnično in da smo kaskaderske točke in vizualne učinke posneli v takem vrstnem redu, kot so bili v filmu. Glede na njuno ozadje brutalno realističnih posnetkov na YouTubu sem že od prvega trenutka vedel, da bo snemanje v pravem vrstnem redu ključno za pripovedovanje zgodbe. V predprodukciji smo se natančno dogovorili o uporabi tradicionalnega ličenja in kaskaderskih točk, da bi dosegli pravi videz in občutek. Digitalne vizualne učinke smo uporabili, da smo izbrisali vrvi, ponovno zgradili dele scene in naredili kakšne majhne spremembe. Snemali smo lahko vse, kar je pomagalo pri pripovedovanju zgodbe, potem pa smo to uredili v postprodukciji, kot je bilo treba. Pri zadnjem posnetku, ko Mia hodi po bolnišničnem hodniku, samo na primer iz ogledal odstranili odseve 'mrtvih' ljudi, tudi Mijinega, in zlomili Mijine prste. Vse to smo naredili v enem posnetku.«

Glavna prioriteta pri vizualnih učinkih je bila, da prizori obsedenosti z duhovi ostanejo kar najbolj resnični. Marty je pojasnil: »Obsedenosti so bile zelo pomembne za verodostojnost filma in likov. Če nam to ne bi uspelo, film ne bi deloval. Kot smo načrtovali, so nam bili vizualni učinki v pomoč pri prvi obsedenosti, ko je koga zgrabila roka ali so se mu razširile zenice. Naslednja obsedenost je bila druga zgodba, ker se je moral Daniel strastno mečkati z Jadinim psom. V kakšnem drugem filmu bi psa naredili računalniško, naš pa je moral biti videti pravi. Glavo smo usmerjali, da smo ustvarili pravi stik z igralcem, in posneli dolge akcijske prizore, potem pa smo dodali psa in ga postavili v posnetek, da je bil videti resničen. Pri prvem delu Rileyjeve obsedenosti smo se zanašali na odlične proteze in domiseln umetniški oddelek, ki je poskrbel za manjše izboljšave, več vizualnih učinkov pa smo uporabili, ko je zletel preko sobe v okno (na vrveh, seveda). Vse smo posneli kot posamezne prizore in jih nato združili, vmes pa dodali še računalniško narejene elemente.«

Ta pristni pristop do obsedenosti ne izvira samo iz dolgotrajne predanosti režiserjev snemanju v pravilnem vrstnem redu, ampak je pomembna tudi izkušnja igralcev.

Kot je povedala Sophie: »Za Mio roka predstavlja pobeg od resničnosti. Mia je nezadovoljna s svojim življenjem in skuša izsiliti vezi z drugimi. S pomočjo roke lahko naredi vse to.«

Otis, ki igra Daniela, je dodal: »Roka je nadnaraven, skoraj hudičev predmet, pravo nasprotje vsega, v kar verjame Daniel. Dela popolnoma obratno od tega, kar so mu rekli. Ni zadovoljen s tem, kdo je, in skuša drugim dokazati, da ni samo priden krščanski fant. Noče, da bi ljudje nanj gledali kot na fanta, ki vedno sledi pravilom, in se upre temu, v kar ga silijo njegovi starši.«

Tudi pri zvočni obdelavi je bila prioriteta, da bi bile roka in obsedenosti videti resnične. Vodja zvočne obdelave Emma Bortignon je pojasnila: »Roka je zvočna rdeča nit filma. Zvoku smo skušali dodati kar največ teksture. Če se nekdo dotakne roke ali je v stiku z njo, to sproži zelo poseben zvok.«

Naredila sem veliko poskusov, da bi našla pravo teksturo zvoka. Ko roka nekajkrat prileti na tla, grozno poči. Enkrat se tudi zakotali po tleh. Uporabila sem zvok nagrobnika, ki ga vlečejo po betonu. Preizkušala sem ogromno zvokov usnja, lesa in drugih zvokov, ki bi temu lahko dodali dodatno teksturo. Kadarkoli se je kdo dotaknil roke, je moralo zveneti trdno in težko, moralo je imeti težo, hkrati pa je moral biti večplastni zvok keramike. To je moralo doseči svoj učinek, zato sem morala vse narediti prav in poskrbeti, da zvok ne bo vsiljiv, če hočeš še enkrat poslušati, pa veš, za kaj gre. Morala je biti celostna izkušnja.«

»V tej zgodbi nam je uspelo prikazati razliko med običajnimi glasovi likov in glasovi, ko so obsedeni. Ko jih enkrat obsedejo duhovi, smo zvok oblikovali popolnoma drugače. Vzeli smo osnovo vsakodnevnih glasov in dodali plast srhljivosti, kot govor iz trebuha ali nizko hrumenje. Do obsedenosti pride postopoma, zato smo počasi dodajali nove elemente in prišli do točke, ko so popolnoma obsedeni in gre bolj za občutek. To je zanimivo narediti, ker so grozljivke pogumen žanr, ampak smo bili hkrati tudi diskretni in nismo hoteli, da se vse sliši. Ko to vidiš v kinu, opaziš. Včasih je diskretno, včasih pa zelo pogumno.«

Obsedenim likom so morali spremeniti glasove, zato so sodelovali še drugi igralci, ki so posodili svoje glasove. Emma je pojasnila: »Ko like obsedejo duhovi, se spremenita tako njihov videz kot glas. Ko govorijo, govorijo z glasom duha.«

»Za vloge duhov smo na avdicijo povabili sinhronizacijske igralce. Duhove vidimo v kontekstu filma, a jih nikoli ne slišimo govoriti, razen skozi like, ki jih gostijo. Glasove duhov smo izbrali na podlagi zvoka in karakterizacije, kako dobro so lahko posredovali občutke. Igralci so morali zlog za zlogom posnemati govorico likov, da je zvenelo, kot da glas prihaja od ene osebe, ko smo jih združili. Združili smo glas igralca in duha in ju včasih malo spremenili, malo zvišali ali znižali v določenem trenutku. Potem smo igralčev glas počasi spremenili v glas duha. Bilo je zelo diskretno, zlasti za grozljivko, kjer so stvari običajno zelo napihnjene.

Emmo je ta proces navdušil: »Michael in Danny imata odličen posluh, zato sta lahko slišala vsak dih, vsak trenutek, vsako majhno spremembo modulacije in se na to tudi ustvarjalno odzvala. Zelo natančno smo poslušali glasove duhov in poskrbeli, da je bil prehod od lika do duha in spet nazaj popolnoma gladek, pri čemer so nas vodili občutki. Vedeli smo, kdaj nekaj zveni prav v nasprotju s tem, da bi bilo izumetničeno. Velikokrat delam intuitivno, ko grem na snemanje, ne vem vedno 100-odstotno, kaj se bo zgodilo. Iščem stvari, ki me bodo presenetile in ki bodo presenetile tudi gledalce in zgodbo.«

»Michael in Danny sta zelo povezana. Podpirata se in si stojita ob strani. Zelo natančno poslušata ideje drug drugega, ker sta si kot dvojčka zelo različna, a hkrati zelo podobna. Ves čas vplivata drug na drugega, ker sta si hkrati največja opora in največja kritika. V tem smislu je bilo delo zelo dinamično.«

»Mislim, da film odlično izkoristi žanr psihološke grozljivke, da opozori na pomembne težave, s katerimi se danes soočajo mladi. Z jezikom mladih osvetli teme, o katerih bi sicer težko govorili. To ni očitno, ampak je prefinjeno skrito v kontekst filma. Film zlahka pogledate do konca in si samo rečete, da je bil super in zabaven, če bolje pomislite, pa boste videli, da pravzaprav govori o težavah, s katerimi se soočamo vsi, ne samo mladi.«

Življenjepisi igralcev

Sophie Wilde kot Mia

Sophie Wilde je leta 2019 diplomirala na avstralskem Nacionalnem inštitutu za dramsko umetnost in že takoj dobila svojo prvo vlogo v sydneyjski operni hiši, kjer je že istega leta igrala Ofelijo v Hamletu v produkciji gledališča Bell Shakespeare. Sledila je glavna vloga v seriji s šestimi deli Eden, ki sta jo režirala John Curran in Mirrah Foulkes za platformo Stan. Uspeh doma in brezhibni britanski naglas sta ji zagotovila delo v Veliki Britaniji, kjer je dobila glavno vlogo v BBC-jevi drami You Don't Know Me s Samuelom Adewunmijem in glavno žensko vlogo v Tomu Jonesu produkcijskih hiš Mammoth Screen in ITV. V filmih je igrala glavno vlogo Sophie Pettigrew v The Portable Door iz leta 2023 za produkcijsko hišo Jim Henson skupaj s Samom Neillom in Christophom Waltzem. Pred kratkim je končala snemanje glavne vloge v The F***It Bucket za Netflix scenaristke Ripley Parker, zdaj pa snema eno glavnih vlog Caitlin Spies v Netflixovi priredbi serije Boy Swallows Universe.

Alexandra Jensen kot Jade

Alexandra je svojo prvo vlogo dobila v priznani britansko-avstralski komediji Frayed, katere druga sezona je pred kratkim doživela premiero na ABC-ju v Avstraliji in Skyju v Veliki Britaniji. Sledili sta gostovanji v komediji The Letdown, ki si jo lahko ogledate na Netflixu po vsem svetu, in seriji My Life Is Murder, kjer je zaigrala z Lucy Lawless. Leta 2021 je s Kate Jenkinson in Alexom Dimitriadesom zaigrala v drami Amazing Grace televizije Nine Network in se pojavila v Peacockovi seriji Joe vs Carole s Kate McKinnon in Johnom Cameronom Mitchllom. Leta 2022 je Alexandra snemala glavne vloge v celovečernem filmu Green Frog Productions Beat, avstralskem filmu produkcijske hiše Causeway Films Govori z mano in v ABC-jevi drami The Messenger, ki temelji na uspešnici Marcusa Zusaka. Alexandra se je šolala v Avstralskem gledališču za mlade v Sydneyju.

Joe Bird kot Riley

Joe je prvič igral že pri devetih letih. Prvo vlogo v celovečernem filmu je dobil kot Aiden v filmu Rabbit, sledil pa je kratki film Charlie's Story leta 2017, kjer je igral Charlieja. Pred kratkim je dodal še vlogo v ABC-jevi seriji First Day in Netflixovi Gymnastics Academy poleg izjemne stranske vloge v celovečernem filmu Govori z mano, ki je premiero doživel januarja 2023 na filmskem festivalu Sundance.

Otis Dhanji kot Daniel

20-letni Otis Dhanji nastopa že od malih nog. Redno je igral glavne vloge v šolskih igrah. Prvo profesionalno gledališko vlogo je dobil v sydneyjskem gledališču Belvoir Street Theatre leta 2015 v Mortidu, kjer je zaigral s Colinom Frielsom. Kmalu zatem je dobil prvo filmsko vlogo v ameriškem celovečernem filmu Aquaman (2018), kjer je igral mladega Arthurja Curryja pri 13 letih. Bil je redni član zasedbe v SBS-ovi dramski seriji On the Ropes (2018). Leta 2019 je igral Piersa v avstralskem celovečernem filmu Junij moje jeseni, ki ga je režiral JJ Winlove, producirala pa hiša See Pictures (Ticket to Ride). Igral je glavni vlogi v Don't Make Me Go (2022) in Govori z mano (2023). Igral je tudi v seriji ABC-ja in Netflixa The Unlisted in Underbelly: Vanishing Act za Screentime in Nine Network. Otis je plodovit pisatelj. Napisal je že veliko novel in dramo, zdaj pa končuje svoj prvi roman. Snema tudi kratke filme. Otis deska, ima črni pas v taekwondoju in študira ples. Igra kitaro, bas in bobne in je v glasbeni skupini. Sprejeli so ga na prestižno srednjo šolo za upodabljajočo umetnost Newtown v Sydneyju, kjer je kot najboljši maturiral leta 2020. Zdaj na sydneyjski univerzi študira matematiko in angleščino.

Miranda Otto kot Sue

Miranda Otto je priznana avstralska igralka, ki že desetletja igra tako na odru kot v filmih. Med drugim je zaigrala v celovečernih filmih Tanka rdeča črta, Potopljene sence, Vojna svetov, Feniksov let, Pot domov, Love Serenade, Reaching for the Moon in v mednarodni uspešnici Petra Jacksona, trilogiji Gospodar prstanov, kjer je igrala Éowyn. Ta vloga ji je zelo ljuba in ji je prinesla nagrado SAG za izjemno igro v filmu za film Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev. Leta 2016 je dobila nagrado Avstralske akademije za filmsko in televizijsko umetnost za najboljšo igralko v stranski vlogi v filmu Hči s Samom Neillom in Geoffreyjem Rushem. Pred kratkim je z Julio Louis-Dreyfus in Willom Ferrellom zaigrala v filmu Downhill Fox Searchlighta.

Mirandine najboljše vloge v serijah vključujejo vlogo Allison Carr v z emmyji nagrajeni seriji Showtima in Foxa 21 Domovina in vlogo tete Zelde v Netflixovi Chilling Adventures of Sabrina od leta 2018 do 2020. Za vlogo Lindy Chamberlain v dramski seriji Through My Eyes je dobila srebrno nagrado logie TV Weeka za najboljšo igralko v dramski seriji. V zadnjem času je igrala v avstralski komično-dramski seriji The Unusual Suspects za SBS in kritično dobro sprejeti dramski seriji Fires za ABC. Zaigrala bo tudi v seriji Disneyja+ V Clearingu z Guyem Pearceom in Tereso Palmer.

Ottova veliko igra tudi v gledališču, kjer si jo bomo najbolj zapomnili po vlogi v Boy Gets Girl v sydneyjskem gledališču. V istem gledališču je za vlogo Nore v Ibsnovi Hiši lutk leta 2003 dobila nagrado mo za dramsko igralko leta.

Zoe Terakes kot Hayley

Zoe je ena najobetavnejših mladih avstralskih igralk. Pred kratkim je zaigrala v težko pričakovani seriji Nine Perfect Strangers z Nicole Kidman in Melisso McCarthy. Zaigrala je še v Foxtelovi seriji Wentworth, Amazonovi The Moth Effect, ABC-jevi Janet King in Foxtelovi The End. V filmih je med drugim zaigrala v uspešnici o odraščanju Ellie & Abbie (& Ellie's Dead Aunt), kmalu pa jo bomo lahko gledali v seriji Marvel Studios in Disney+ Iron Heart.

V gledališču je Zoe igrala v Boomkak Panto za Belvoir, Pogledu z mostu in Hiši lutk 2 za melbournsko gledališče, Pogledu z mostu za gledališče Ensemble ter v Metamorfozah, The Wolfes in Pogledu z mostu za Old Fitz.

Za vlogo v Pogledu z mostu v Old Fitzu je prejela nagrado sydneyjskega gledališča za najboljšo igralko v stranski vlogi v neodvisni produkciji in nagrado za najboljšo novinko kot skupna zmagovalka. Za to vlogo je dobila tudi nagrado Dona Reida. Za produkcijo melbournskega gledališča igre Pogled z mostu je bila nominirana za Helpmannovo nagrado za najboljšo igralko v stranski vlogi v drami.

Zoe se opredeljuje kot nebinarna in trans moški. Je glasna zagovornica in aktivistka za pravice transspolnih oseb v filmski industriji in širše.

Chris Alosio kot Joss

Chris Alosio trenutno snema prihajajočo dramsko serijo hiš Paramount+ in Network 10 Severna obala z Joanne Froggatt in Johnom Bradleyjem. Pred kratkim je končal snemanje prihajajoče ABC-jeve serije The Messenger kot eden glavnih igralcev, videli pa ga bomo tudi v težko pričakovanem celovečernem filmu Taike Waititija Še en gol za zmago z Elisabeth Moss in Michaelom Fassbenderjem.

Chrisa smo pred kratkim lahko videli v novozelandskem celovečernem filmu Millie Lies Low, ki je premiero doživel leta 2022 na berlinskem filmskem festivalu, ABC-jevi kriminalno‑dramski seriji Troppo in Netflixovi seriji Surviving Summer.

V drugem letniku dramske šole je Chris dobil glavno vlogo v Foxtelovi seriji Fighting Season, potem pa je diplomiral na najprestižnejši novozelandski dramski šoli Toi Whakaari. Za vlogo v seriji je leta 2019 dobil nagrado Avstralske akademije za filmsko in televizijsko umetnost za najbolj nadarjenega igralca.

Marcus Johnson kot Max

Marcus Johnson je odraščal na krutih ulicah razvpitih južnih sosesk Los Angelesa in Inglewooda v Kaliforniji. Že od malega je bil brezdomec in nepismen, zato se je odločil preživljati kot profesionalni boksar. Leta pozneje je svoje boksarske veščine uporabil kot osebni trener ljudi v zabavni industriji. Takrat ga je začela zanimati in navduševati umetnost.

Prijatelji so ga spodbujali, naj gre na avdicijo na Nacionalni inštitut za dramsko umetnost v Sydneyju, kjer so ga sprejeli in je tudi uspešno diplomiral. Marcus je igral v številnih filmih, kot so Bojevniki, Windsor, Ozirisov otrok, Fantastični gospod Dundee, pred kratkim pa v filmih Interceptor in Govori z mano.

Igral je tudi v serijah, kot so The Rake, Secret Daughter, Power Rangers, East West 101, Spartak, Mr & Mrs Murder, Sea Patrol in Irreverent.

V gledališču je Marcus pred kratkim nastopil na državni turneji z igro Prize Fighter in zaigral v The Brothers Size v gledališču Griffin. Šel je tudi na turnejo z igro The Sapphires in bil navdušen, da lahko dela s tako odlično ekipo tako na odru kot za njim.

Alexandria Steffensen kot Rhea

Alexandria je diplomirala na Akademiji za upodabljajoče umetnosti Zahodne Avstralije, kjer je prejela nagrado Leslie Anderson za izjemno igro.

Igrala je v filmih in serijah, kot so Govori z mano, How to Please a Woman, Eden, kratki film Peanut, Vesele nogice, Neighbours, kratki film FB Holden, CNNNN in Life Support, nastopa pa tudi v korporacijskih videih in televizijskih oglasih. Leta 2020 je bila nominirana za gledališko nagrado Zahodne Avstralije za najboljšo igralko v stranski vlogi za vlogo Medeje v istoimenski drami v produkciji gledališča Black Swan State Theatre. V gledališču je igrala tudi v predstavah Good People (Red Stitch), Valley Song, s katero so šli na regionalno turnejo (gledališče Merrigong), A View of Concrete (Belvoir), Lov na čarovnice (Black Swan State Theatre), Camarilla (Merrigong), Skomine (Acquiesce Speck Productions), Jet of Blood (Ignite Productions), za katero so osvojili nagrado za najboljši ansambel na melbournskem festivalu Fringe leta 2006 in bili nominirani za najboljši ansambel na podelitvi nagrad green room leta 2006, X-Stacy (Black Swan) in Live Acts of Stage (Black Swan). Leta 2008 se je Alexandria odpravila na dodatno izobraževanje v Los Angeles, kjer se je učila od vodilnih predstavnikov industrije. Alexandria pa ni samo igralka, ampak tudi gledališka režiserka in profesorica.

Informacije za starše: 15+