Bergmanov otok

zgodba

Zakonca, oba filmska ustvarjalca, se poleti odpravita po navdih na švedski otok Fårö, kjer je živel in ustvarjal Ingmar Bergman. Medtem ko sredi divje pokrajine pišeta vsak svoj scenarij, se vse bolj brišejo meje med resničnostjo in fikcijo ...

Avtobiografsko navdahnjeni film Mie Hansen-Løve (Zbogom, prva ljubezen) je melanholična meditacija o razmerjih, igriv razmislek o ustvarjalnem procesu ter intimen poklon švedskemu mojstru. Film je bil premierno prikazan v glavnem programu festivala v Cannesu.

iz prve roke

»Moja strast do Bergmanovega dela in življenja se je začela pred kakšnimi desetimi leti. To je bil tudi začetek moje fascinacije nad otokom. Bergman je tam posnel nekaj svojih najbolj znanih filmov in preživel zadnja leta življenja. Osamljeni otok sredi Baltskega morja uteleša ideal, ki je hkrati strašljiv in privlačen, hladen in vznemirljiv – kraj absolutne umetniške integritete, s katero povezujem Bergmana. Narava je bila od nekdaj moj vir navdiha. Čustva, ki jih vzbudi spektakel narave, se pri meni hitro združijo s potjo lika in postanejo gibalo fikcije. Pokrajina me lahko spodbudi k pisanju, zlasti če imam občutek, da jo naseljujejo duhovi. Tako je bilo tudi pri Bergmanovem otoku. Ta kraj, ki je fizičen, hkrati pa seveda tudi duhoven, notranji, me je povsem prevzel. Gre verjetno za moj prvi film, ki je nastal kar ‘sam od sebe’, brez trpljenja, ki ga povezujem s procesom pisanja. Imela sem občutek, kot bi se odpirala vrata, ki so bila do tedaj zaprta. Prvič sem začutila, da se lahko svobodno in igrivo gibljem med različnimi dimenzijami, med preteklostjo, sedanjostjo, resničnostjo v fikciji in fikcijo v resničnosti ... Zgradba zgodbe izhaja iz teme, ki bi jo lahko strnila v dve prepletajoči se vprašanji: vprašanje para in vprašanje navdiha.«

- Mia Hansen-Løve

portret avtorice

Mia Hansen-Løve (1981, Pariz) je še pred svojim formalnim šolanjem na pariškem Konservatoriju dramskih umetnosti kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998) in Les destinées sentimentales (2000). Med letoma 2003 in 2005 je pisala za Cahiers du Cinéma in režirala nekaj kratkih filmov. Celovečernemu prvencu Vse je oproščeno (Tout est pardonné, 2007) so sledili Oče mojih otrok (Le père de mes enfants, 2009, posebna nagrada žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu), Zbogom, prva ljubezen (Un amour de jeunesse, 2011, posebna omemba v Locarnu), Eden (Eden, 2014), Prihodnost (L’Avenir, 2016, srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu) in Maya (2018). S svojim sedmim celovečercem Bergmanov otok se je režiserka prvič uvrstila v glavni program festivala v Cannesu.

kritike

»Malo se nasmejmo z Ingmarjem Bergmanom, potem pa, spet resni, se mu poklonimo. Zaplešimo na grobu neke ljubezni, ki še ni zares umrla, napišimo ji epitaf. Odkrijmo severozahodni prehod med življenjem in fikcijo. Raziščimo, kako se ženske razlikujejo od moških pri ustvarjanju umetniškega dela. Počitniški zvezek domačih nalog Mie Hansen-Løve prinaša natrpan urnik. A ko ga po skoraj dveh urah Bergmanovega otoka zapremo, nam v ustih ostane okus po počitnicah in ne po domačih nalogah. Zamotano prepletanje evociranih tem, mise en abyme dveh ravni fikcije, poigravanje z avtobiografskimi prvinami (režiserka, katere partner je bil dolgo časa Olivier Assayas, je napisala zgodbo o paru filmskih ustvarjalcev) – vse to bi moralo film povleči proti resnosti, celo togosti. Toda pogled, s katerim Mia Hansen-Løve spremlja svojo četverico likov, je kot skandinavska poletna svetloba, ki obliva njen film. To je pogled, ki zavrača noč, ne da bi zanikal njen obstoj.«

- Thomas Sotinel, Le Monde

»Mia Hansen-Løve snema v cinemaskopu, ujame pokrajino v drugačnih odtenkih kot običajno (več modre, manj zelene) ter se vrača k svojim starim temam in motivom. Ljubezen kot balzam ali strup. Poslanstvo in delo. Počasna pot do ozdravitve. Pravi raison d’être tega močnega in ganljivega filma, polnega ugank in skrivnosti, pa je razmislek, kako življenje napaja fikcijo in obratno. /…/ Film je rezultat režiserkinega edinstvenega pogleda na to, od kod prihaja in kaj jo žene naprej. Osebnega pogleda, ki je tako velikodušen, da postane univerzalen in prikliče naše lastne sanje, želje, izbire. In moč naše domišljije. Sedmi celovečerec Mie Hansen-Løve je lepo, svetlo in veliko delo o življenju v dvoje ter filmu. Naša zlata palma!«

- Isabelle Danel, Bande à part

»Mia Hansen-Løve se nikoli ni bala avtobiografske vsebine svojih del, zato zlahka podležemo skušnjavi, da bi njen najnovejši film brali kot zbirko prizorov iz zelo specifičnega zakona – režiserkinega razpadlega razmerja z Olivierjem Assayasom. Toda Bergmanov otok je veliko bolj inteligenten film. Bolj kot za umetnost, ki posnema življenje, gre tu za meditacijo o neskončno večplastnem odnosu med likoma – dramo, postavljeno v dvorano ogledal. Čeprav nad prizoriščem in dialogi ves čas lebdi duh Ingmarja Bergmana, sta režiserkin slog in pogled na svet povsem njena. Naj bo film še tako premišljen in intelektualno vznemirljiv, bo še močnejši, če ga bomo gledali kot katalog izmuzljivih, melanholičnih občutkov .«

- Adam Nayman, The Ringer

»Režiserki gre šteti v čast, da iz Bergmanovega otoka ne naredi vase zagledane filozofske uganke. Film, postavljen pred slikovito ozadje, ki ni nujno v skladu z našimi najintimnejšimi predstavami, prežema lahkoten in svež naturalizem. Vzdušje, podkrepljeno z živahno glasbo Robina Williamsona, je večinoma komično, umetnika /…/ pa tudi v težkih trenutkih delujeta bolj razigrana kot trpinčena. Morda zato, ker oba razumeta paradoks, ki ga Bergmanov otok tako sijajno uprizarja. To je film, ki ni povsem prepričan, ali sploh želi biti film – oziroma kateri film bi rad bil. In prav zato se zdi, da gre za več kot zgolj film.«

- A.O. Scott, The New York Times

»Ciljna črta v Bergmanovem otoku je nejasna. A karkoli drugega bi režiserkinemu otožnemu, sanjavemu sprehodu skozi spomin, čas in filmsko umetnost naredilo krivico. Njen film ni toliko direkten in nedvoumen poklon Ingmarju Bergmanu kot raziskovanje resničnosti in umetnosti ter načina, kako druga drugo zrcalita, poganjata in oplajata, naplavljajoč spomine, podobne tako sanjam kot življenju.«

- Tomris Laffly, RogerEbert.com

»Subtilna, pronicljiva študija o umetniškem prebujenju, o globokem neskladju med našimi resničnimi življenjskimi izkušnjami in načinom, kako jih oživljamo v zgodbah, ki jih pripovedujemo.«

- Leonardo Goi, Notebook

»Uspeh filma je v njegovi režiji. Vse od prekrasnih uvodnih posnetkov v cinemaskopu pa do zaključnih čarobnih podob nas prevzemata lepota in eleganca režiserkinega sloga.«

- Jean-Baptiste Morain, Les Inrockuptibles

»Film o filmu in vsem filmskem, o ljubezni do filma, o nuji po filmskem ustvarjanju in poklon filmski zapuščini.«

- Veronika Zakonjšek, Ekran

»Film, v katerem nastajata dva nova scenarija, film, v katerem gledajo filme, se o njih pogovarjajo, hodijo v filmske muzeje, na filmske safarije in oglede znamenitih filmskih lokacij. Film v filmu, v katerem snemajo nov film. Film, v katerem so vsako drevo, kamen, kuhinjski stol in strešna opeka prežeti s filmom. Film za filmske odvisnike. In za vse tiste ki bodo, verjetno zaradi tega filma, to šele postali.« 

- Ana Šturm, MMC RTV SLO

»Scenaristka z odtujenim možem, prekratkim sinopsisom in goro neizpolnjenega hrepenenja iz limon naredi limonado.«

- Urša Menart, Najboljši filmi v letu 2021, Ekran

»Ni vam treba biti oboževalec Ingmarja Bergmana ali sploh videti kakšnega njegovega filma, da bi vas Bergmanov otok očaral. Ta premišljujoči, večplastni, varljivo lahkotni film sodi med režiserkina najboljša dela.«

- Alissa Wilkinson, Vox

»Bergman sreča Abbo.«

- The Washington Post