Pankrt

Mads Mikkelsen in Nikolaj Arcel se deset let po Kraljevski aferi vračata s Pankrtom, mogočnim zgodovinskim epom o osvajanju danske divjine, hkrati pa intimno, brezčasno zgodbo o življenju, ki se zgodi, medtem ko delamo druge načrte.

zgodba
Leta 1755 se obubožani stotnik Ludvig Kahlen poda v surovo in nerodovitno jutlandsko resavo z na videz nemogočim ciljem: v imenu kralja zgraditi novo kolonijo. Za nagrado mu kraljevi dvor obljubi posestvo s služabniki in dolgo želeni plemiški naziv. Toda okrutni lokalni posestnik Frederik de Schinkel bo naredil vse, da ga ustavi – še posebej ko izve, da je pri Kahlenu poiskal zatočišče njegov hlapec Johannes z ženo Ann Barbaro …

portret avtorja
Nikolaj Arcel (1972, Kopenhagen) je z velikim komercialnim in kritiškim uspehom režiral filme različnih žanrov: od političnega trilerja Kongekabale (2004), preko družinske pustolovščine De fortabte sjæles Ø (2007), pa do komične drame Sandheden om mænd (2010). Znan je tudi kot soscenarist švedske uspešnice Dekle z zmajskim tatujem (Män som hatar kvinnor, 2009). Njegov četrti celovečerec Kraljevska afera (En kongelig affære, 2012) je prejel berlinskega srebrnega medveda za najboljšega igralca in najboljši scenarij ter nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film, postal pa je tudi eden najbolj obiskanih filmov mestnega kina Kinodvor.

iz prve roke
»Ko sem pred nekaj leti postal oče, sem svoje filme, vključno s spomini na snemanja, začel gledati z novimi očmi. Čeprav sem še vedno ponosen nanje (vsaj na večino!), odražajo človeka z enim samim namenom, strastno predanega ustvarjanju zgodb in umetnosti – to pa je bolj ali manj vse. Pankrt je nastal iz tega eksistencialnega spoznanja in je moj daleč najbolj oseben film. /…/ [S soscenaristom] Andersom Thomasom Jensenom sva želela povedati veličastno, epsko zgodbo o tem, kako bomo v življenju neizogibno razočarani, če se bomo osredotočali le na svoje ambicije in želje. Življenje je kaos; boleče in težko, lepo in izjemno. Pogosto ga ne moremo nadzorovati. Kot pravi pregovor: ‘Človek načrtuje, Bog se smeje.’«
– Nikolaj Arcel

»Epski značaj tega filma je nekaj, kar zelo cenim. Pogosto ga primerjam z obdobjem Busterja Keatona, ko je imela gibljiva slika sama veliko večjo vlogo kot v sodobni kinematografiji. Kamera, obraz in čustva so bili dovolj. Gledalcem ni treba vedno vsega razlagati.«
– Mads Mikkelsen

kritike
»Danska drama Pankrt se svoje staromodne teme loti z navdušujočo resnostjo. /…/ Gre za klasično zgodbo o tistih, ki imajo, in onih, ki nimajo, polno neuklonljivega duha, neskončnih obzorij, prizorov trpljenja, preobratov usode in katarzičnih spoznanj. Filmu ne manjka epskosti, romantike, nasilja in spektakla, toda za končni uspeh se ima zahvaliti predvsem dejstvu, da se večinoma izogne poveličevalnim klišejem, ki like spreminjajo v ideale, filme pa v vaje iz prazne nostalgije – no, temu in Madsu Mikkelsenu.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Ne morem ustrezno izraziti, kako popoln je Mads Mikkelsen v tej vlogi; njegov čutni, namrščeni pogled vsebuje neskončno plasti. /…/ Veličasten, razburljiv ep, kakršnih ne vidimo več pogosto.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Pankrt je mogočna, krvava epopeja, kakršno si Mads Mikkelsen zasluži. /…/ Le malokaj napolni veliko platno bolje kot velikopotezen zgodovinski ep, poln prostranih pokrajin, kompleksnih akcijskih prizorov ter junaških moških in žensk, ki se borijo za ljubezen, zemljo in boljši jutri. Maščevanje je jed, ki jo je najbolje servirati hladno, še bolj pa tekne s porcijo krompirja. /…/ Fevdalni boj za divje jutlandsko ozemlje je morda izrazito danska tema, toda vznemirjenje, romantika in dih jemajoči vizualni spektakel te melodrame sodijo v klasični Hollywood.«
– David Fear, Rolling Stone

»Pankrt je vestern, je danska kostumska drama in je Mads Mikkelsen. /…/ Film je ravno toliko energičen kot neizprosen. Zvest tradiciji, hkrati pa odprt za mešanico, v kateri je prostor tako za prefinjene citate kot za najbolj vročične in nasilne užitke B-filmov /…/. V središču vsega pa stoji igralec solznih oči, vreden naslednik Johna Wayna. In Jeana Valjeana.«
– Luis Martínez, El Mundo