Lara

Lara praznuje 60. rojstni dan in tokrat ima res dober razlog za slavje. Nocoj njen sin Viktor nastopi na najpomembnejšem koncertu svoje uspešne poti. Lara je bila tista, ki ga je v glasbenem udejstvovanju vseskozi podpirala in mu utrla pot. Kljub temu je Viktor že več tednov nedosegljiv in nič ne kaže, da je Lara dobrodošla na njegovem koncertu. Brez pomisleka se odloči, da bo odkupila vse preostale razpoložljive vstopnice in jih brezplačno razdelila mimoidočim. A bolj ko se Lara trudi, da bi večer minil uspešno, bolj se dogodki izmikajo njenemu nadzoru.

»Dalj kot gre Gerster z Laro Jenkins, večji je naš uvid v globino in vir njene poškodovanosti. Spominja na sadomazohistični lik Isabelle Huppert v Učiteljici klavirja Michaela Hanekeja, ki je obete mladega glasbenika onemogočila s polaganjem črepinj v žepe plašča svoje žrtve. Škoda, ki jo tu Lara naredi, je izključno psihološka, Gersterjev pristop pa niti približno ni tako leden. Pravzaprav je pod površino toplota, izhajajoča tako iz režiserjeve vere v lik kot igralke same .« (Peter Debruge, Variety)

Film, posnet po scenariju slovenskega scenarista in režiserja Blaža Kutina, je na festivalu v Karlovih Varih osvojil posebno nagrado žirije in lovoriko za najboljšo igralko, posebno omembo pa mu je namenila tudi žirija na zadnjem Liffu.

»Blaža Kutina sem srečal leta 2016, ko sem iskal soscenarista za neki moj projekt.  Med sodelovanjem mi je ves čas omenjal enega svojih scenarijev, ki je bil večkrat nagrajen, a je vseeno ostal nerealiziran. Postal sem radoveden in ga prosil, če ga lahko vidim. Takoj ko sem ga prebral, mi je bilo jasno, da ga hočem posneti. Moj prvi film je bil zelo avtobiografski; z Laro je bilo seveda čisto drugače, a lik mi je bil vseeno čudno blizu. Hotel sem ugotoviti, zakaj me je ta zgodba tako ganila, izvedeti več o tej nenavadni ženski. Za vsemi Larinimi podlimi dejanji se skriva osamljena, ranjena, nerazumljena borka, ki skuša dati smisel svojemu življenju.«
– Jan-Ole Gerster

kritike
»Dlje ko spremljamo Laro Jenkins, bolj razumemo globino in vir njenih ran. Junakinja nekoliko spominja na sadomazohistični lik Isabelle Huppert v Učiteljici klavirja Michaela Hanekeja, ki je prihodnost mlade glasbenice skušala uničiti z vtikanjem črepinj v žepe njenega plašča. A škoda, ki jo tu naredi Lara, je izključno psihološke narave, Gersterjev pristop pa niti približno tako leden. Pod površjem je toplota, ki izvira tako iz režiserjeve vere v lik kot iz igralke same /…/. Gledalca čakajo siloviti in globoki trenutki; skrivnosti, ki jih je treba rešiti, pa tudi tiste – o ranah, ki prehajajo iz generacije v generacijo, in o človeškem vedenju –, ki jih ne bomo znali nikoli razvozlati.«
– Peter Debruge, Variety